Avtorica: Alenka Hudales

S Špelo sva se, trenutnemu stanju epidemije primerno, prvič srečali v virtualni skupini na enem izmed družabnih omrežij. Kljub temu, da so te vrste srečanja precej bolj neosebna kot tista v živo, sem jo hitro zaznala kot zelo čutečo in nežno mlado damo z zanimivim glasom. Ko se je na enem izmed srečanj predstavila kot violistka in nam zaigrala, sem očarano obsedela pred ekranom. Slišati igranje v živo v času, ko nam je odvzeta možnost obiskov koncertov, je bilo edinstveno doživetje. Špela je mednarodno priznana umetnica, ki se glasbi predaja z vsem srcem, z izjemnim občutkom za sočloveka. Koncertna, komorna in orkestrska glasbenica, ki je, poleg klasičnega, aktivna v paleti raznolikih glasbenih žanrov tudi kot studijska violistka. Njena aktivnost obsega tudi sodelovanja z mednarodno priznanimi glasbeniki širom sveta, s katerimi je koncertirala tudi na odrih priznanih festivalov, tako v Evropi, kot tudi v Aziji.

Špelini mojstrski tečaji ArSensei so nepogrešljiva podpora mladim glasbenikom in njihovim staršem, da lahko celostno kvalitetneje gradijo svojo glasbeno (bodisi profesionalno bodisi ljubiteljsko) pot. Med epidemijo se je v njej sprožila odločitev, da svoje delovanje še bolj razširi in nadaljuje svoja izobraževanja tudi v smeri coachinga. Je na pragu samostojne poti, strastno predana svoji ideji združevanja svojih glasbenih in coaching potencialov, zato smo jo izbrali kot gostjo v naši pobudi Z idejo naprej!

Kdo si in kaj počneš?

Sem Špela Pirnat, koncertna, orkestrska, komorna in studijska violistka, mentorica (eni bi rekli učiteljica ali profesorica) ter ”študentka” nevrolingvističnega programiranja in transakcijske analize. Sem ljubiteljica glasbe, plesa, narave, kuhanja, kave, čaja, kokic in knjig.

Kaj ti pomeni ustvarjalnost?

Ustvarjalnost mi pomeni srž vsega, kar počnem. V glasbi je ustvarjalnost ena izmed gonilnih sil procesa vadenja, študiranja, izvajanja in mentoriranja/poučevanja. Pa ne samo v glasbi, v vsem, kar počnem: študiju NLP in TA, kuhanju, plesu … življenju.

Kaj imaš najraje pri svojem delu? Delaš sama ali v skupini?

Rada delam sama, v paru in v skupini. Odvisno od tega, kakšna je naloga in kaj zahteva. Res pa je, da mi delo v paru ali manjših skupinah ustreza veliko bolj kot delo v večjih. Zdi se mi, da sta ta fleksibilnost in iskanje ravnotežja ključni za širino.
Tako v glasbi kot pri coachingu. Pri solo igranju je največ svobode, a imajo zame velik čar tudi igranje v duu in ostalih komornih zasedbah ter orkestrsko poustvarjanje. Tudi studijsko ustvarjanje mi ni tuje. Rada imam slušalke na ušesih in prispevam violski del neke skladbe ali pa celo prispevam godalni aranžma. Mentoriranje (poučevanje) pa je svojevrsten izziv, kjer svoja glasbena znanja ter znanje mentalnega treninga in ostalih veščin lahko prenašam na mlajše generacije.
Velikokrat me vprašajo, kako pilotiram med vsem tem (solo, komorna skupina, orkester, studio, mentorstvo …). Rada imam raznolikost in fleksibilnost. In ravno ta raznolik nabor mi prinaša možnost udejanjenja moje glasbene osebnosti na vseh nivojih. Če bi se morala odločiti, kaj mi je ljubše, bi se težko.

Na kateri svoj projekt si najbolj ponosna in zakaj?

Na projekt JAZ. Na moj, tako osebni, kot tudi poslovni razvoj.
Drugače pa na projekt ArSensei drevo znanja. Zakaj? To je »moj otrok«; to so mojstrski tečaji, ki sem jih ustvarila najprej v svoji glavi ter nato s pomočjo podpore ljudi, ki so verjeli v to idejo, in ekipo izredno kompetentnih mentorjev, realizirala. Kar nekaj let so imeli delovno ime citat Hipokrata »Ars longa, Vita brevis« (Umetnost je večna, življenje kratko). To so mojstrski tečaji, ki že sedmo sezono delujejo z namenom, dati glasbeniku nekaj več za življenje in življenju dodati glasbo. Poleg dela z glasbenimi mentorji se namreč pri ArSensei dotaknemo in v tistem tednu delamo tudi na telesu (pravilna drža, sproščanje mišic, pravilnejše ter optimalnejše dihanje) in mentalnem zdravju ter pripravi (mentalni trening, priprava na nastope …)

Kako na svojo prehojeno poslovno pot gledaš od daleč, katere so bile tiste “brce”, ki so te pripeljale do sem?

Predvsem vera vase, delo na sebi v veliko pogledih in v ključnih trenutkih podpora pravih ljudi. Tudi vas, FICk, v enem trenutku.

Kateri izzivi te najbolj zaposlujejo v tem trenutku, je epidemija vplivala nate?

Epidemija je vplivala v veliki meri na mojo koncertno dejavnost ter na delo 1 na 1 v živo, ki ga opravljam kot glasbena mentorica in coachinja. Pogrešam koncerte z živo publiko v dvoranah. Pogrešam tudi vse ostale kulturne prireditve, ne samo kot izvajalka, ampak tudi kot obiskovalka. Najbolj me trenutno zaposlujejo izzivi, ki so povezani s študijem ter iskanjem novih klientov, načrtovanje poletne edicije mojstrskih tečajev ArSensei in želja po ponovnem zagonu koncertov, prireditev in dogodkov.

Udeležila si se našega Idejanja v okviru pobude “Z Idejo naprej”. Kako si nas doživela, so se zgodili kakšni “aha trenutki” med srečanjem, morda kakšni premiki po srečanju?

Gotovo. Predvsem največji ‘aha’ se je zaslišal in zgodil nekaj časa po srečanju, ko sem ugotovila, da vse to, o čemer smo idejale, ni bila srž, ki bi jo morala reševati sedaj, ampak se je odgovor skrival v enem drugem žepu, eni drugi sliki … Kar mi je prineslo veliko olajšanje. Idejanje me je spomnilo tudi na to, da do želenega cilja lahko pridem po več poteh in ne samo po eni. Kar je sprožilo plaz akcije.

Kako ti vidiš skupino FIC, se tudi ti povezuješ na podoben način?

S podobnimi načini se srečujem pri študiju NLP, kadar delamo v manjših skupinah, sploh zadnje čase, ko pripravljamo končno nalogo. Imam pa tudi sama coache za različna področja. Kot mentorica in coachinja čutim nekako to odgovornost do svojih klientov in glasbenih mentorirancev (eni bi rekli tudi učencev), zato delam na sebi ves čas tudi sama s svojimi coachi in mentorji. Izbiram jih na podlagi tega, da vem, da imajo poleg ustreznih kompetenc tudi oni enega ali več svojih coachev/mentorjev. Sama ali pa v skupini potem lahko večkrat podebatiram in viharim možgane za svoje izzive in kdaj mogoče tudi pomagam znotraj skupine tudi drugim pri njihovih izzivi. To mi prinaša neke vrste kreativno povezovanje, ki mi veliko pomeni.

Kakšna spodbuda ti najbolj pomaga, ko se ti zatakne, imaš kakšno priljubljeno misel?

Hihi, mogoče bo komu hecno, ampak velikokrat mi pomaga »This too shall pass« (Tudi to bo minilo). Ta stavek me drži prisotno in zavedujočo se. Tako v dobrih in v slabih trenutkih. V slabih me tolaži, v dobrih me spomni na hvaležnost. V obojih pa definitivno na to, da se ustvarijo izkušnje, ki se ne bi, če si ne bi drznila, dovolila vsega dobrega in manj dobrega doživeti.
In če dodam k temu še ‘Sprejemaj in ljubeče išči ravnotežje’ je to nekaj, kar se trudim živeti vsak dan.

Kaj bi na našem planetu v tem trenutku ti spremenila na boljše, če bi imela čarobno paličico?

Huh, čarobno paličico … Predvsem se mi zdi, da ima vsak od nas pri sebi tisto ‘čarobno paličico’ s katero lahko spreminja svet na bolje. Če vsak naredi že malo, se lahko zgodi veliko. (Saj poznate tisti rek: kamen na kamen, palača …) Želela bi si več ljudi na strani vzroka, ne posledice. Da iščemo rešitve najprej znotraj sebe in se vprašamo, kaj lahko jaz naredim, kako lahko jaz prispevam?

Želim si več zadovoljnih, srečnih ljudi, glasbenikov, staršev, posameznikov. Več kongruentnosti, več ‘uglašenosti’ človeka samega s sabo. Drugače pa … Strpnost. In sprejemanje. Več tega. Prepričana sem, da s tem, ko se sprejemamo in smo strpni, najprej do sebe in nato iz tega sprejemanja sebe do drugega, imamo najboljše izhodišče za premike naprej in na boljše.

Špela, želimo ti še veliko lepih melodij in uspešno nadaljevanje poti.