Avtorica: Živa Novak Antolič

Bilo je nekoč v Perugii na nekem kongresu porodničarjev in ginekologov, ki je potekal v živo. Vsak večer sem pred kongresnim centrom sedla na avtobus številka 8, ki me je v manj kot desetih minutah dostavil točno pred moj hotel. Neke nedelje so se predavanja zavlekla in na avtobus sem sedla šele, ko se je znočilo. Zaradi dolgega dne – saj veste, možgani porabijo 30 odstotkov vse energije, ki jim jo dovajamo s hrano (takrat žal še nič nisem vedela o nutritivni vrednosti hrane, samo o kalorični nekaj malega) – nisem bila pozorna na nič drugega, samo na številko 8 na avtobusu. Sesedla sem se na stol in ždela. Potem se mi je zazdelo, da sem v avtobusu že precej časa. Ozrla sem se okrog sebe: vsi drugi so že izstopili, samo šofer in jaz sva bila v avtobusu, ki je vozil ven iz mesta v črno noč. Vedno bolj me je bilo strah. Na koncu sem bila prepričana, da me bo šofer nekam odpeljal, posilil in ubil. Naprej sem pa takole razmišljala: če bom že umrla, bi rada vedela, zakaj. Odkorakala sem po dolgem avtobusu do šoferja in v popolni italijanščini vprašala, zakaj ni peljal do hotela in tam ustavil. Povedal mi je, da v nedeljo po določeni uri avtobus odpelje k sebi domov. Potem me je vprašal, kaj delam v Perugii in sem v popolni italijanščini odgovorila, da sem na kongresu porodničarjev in ginekologov. In od kod sem? Iz Ljubljane. A poznam profesorja Novaka? Da. Ali bi lahko njegova (šoferjeva) žena prišla k Novaku na Ginekološko kliniko v Ljubljano na pregled, ker ne more zanositi? Seveda lahko. Vse v popolni italijanščini! Zakaj to ponavljam?

Naši možgani so brezmejni!
Ker se do takrat italijanščine nisem nikoli učila. Kot otrok sem gledala italijanske risanke, od 5. do 8. razreda sem se učila latinsko. Moji možgani so iz tega dvojega, začinjenega z veliko strahu in adrenalina skuhali popolno italijansko govorico in razumevanje italijanščine. Naši možgani so res neverjetni! No, šofer je bil tako navdušen nad mojimi odgovori, da je sredi ničesar v črni noči obrnil avtobus in me štirideset minut vozil nazaj v hotel v Perugio. Naslednji dan je žal vse moje znanje italijanščine izpuhtelo.

Kako zadržati brezmejnost možganov in zakaj naj bi to počeli
Jim Kwik v svoji knjigi Limitless (naslov slovenskega prevoda je Brezmejni potencial) pravi, da s treningom spremenimo možganske mišice, s spremembo miselnosti, motivacijo in metodami. Kwik, eden najbolj znanih trenerjev možganov na svetu, se je biti brezmejen naučil na najtežji možen način, kar je opisal v uvodu knjige. Zaradi poškodbe glave v petem letu starosti je imel hude težave pri branju in učenju. Premagal jih je in ne samo to. Zaradi svoje izjemne velikodušnosti in dobrosrčnosti, obenem pa skromnosti in prisrčnosti, se je odločil, da vse, kar ve in zna, posreduje drugim. Ne morem, da ne bi bil eden od mojih vzornikov. Tudi na to nas spomni: »Vi sami ste največji projekt, na katerem boste delali v svojem življenju.« Poleg uporabe opisanih metod Jim Kwik svetuje: »Ljubite, smejte se, učite se (love, laugh, learn).«

Zakaj nimamo vsi brezmejnih možganov?
Dobro vprašanje. Kwik odgovarja: ker imamo napačna prepričanja, da smo neumni, nesposobni, da ne moremo, da si ne zaslužimo. Ker nam manjka energije, ker ne vidimo smisla. Ker metode, ki jih poznamo, niso dovolj učinkovite. O tem, kako pridobiti čisto majčkene, atomske navade, ki sproščajo ogromno energije, nas potrpežljivo uči tudi James Clear v knjigi Atomske navade. Znova in znova nam on in Jeff Olson v Tanki liniji in veliko drugih pripoveduje, da se resnično življenje spreminja zaradi naših vsakodnevnih majhnih odločitev. Ko spremembo pogledamo od daleč čez nekaj časa, pa je ogromna.

In kaj ima 8. marec s tem?
Spomnite se poglavij iz zgodovine o pravicah žensk, zaposlenosti žensk, enakopravnosti žensk. O tem, kaj so razne »znanosti« pisale, da ženske ne morejo, ne znajo, čemu niso dorasle. O glasnih šepetanjih, kako so za znanimi pisatelji, znanstveniki stale ženske in zanje raziskovale in pisale, saj se kot ženske niso imele možnosti uveljaviti. Kako so uporabljale moške psevdonime, da so lahko objavljale. Kako se je ženska kirurginja preoblekla v moškega, da je lahko opravljala poklic. Z majhnimi, stalnimi dokazovanji, dvojnim delom in velikimi žrtvami smo ženske na papirju in formalno enakopravne. Do resnične enakopravnosti nas bodo pripeljale vsakdanje majhne odločitve v pravo smer.

Rože za 8. marec in egoizem
Ogromna večina medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov je žensk. Med zdravniki je večina žensk. Vzgojiteljice in učiteljice. Prodajalke v trgovinah s hrano. Še zelo veliko drugih žensk. Kako bi bilo med pandemijo brez njih, če bi obveljala stara miselnost? Namesto rož na današnji dan zaslužijo priznanje, pohvalo in podporo vsak dan v letu! Ne, ne kaj veličastnega, pač pa vsak dan nekaj majhnega, preprostega – očistiti stranišče, pripraviti kosilo, iti v trgovino po hrano, peljati otroke v vrtec ali v šolo, pomiti posodo, zložiti posodo v pomivalni stroj, pobrati oprano perilo, kakorkoli omogoči, da bi ženske malo dlje spale ali vsaj sedle za deset minut in spočile noge. Lahko to počnete iz čistega egoizma, saj če te izjemne ženske izgorijo, za vas ne bo mogel nihče skrbeti.

Če parafraziram Jima Kwika:

»Ženske, me smo največji projekt, na katerem delamo v svojih življenjih.«