Avtorica: Živa Novak Antolič

Otroci so odkritosrčni

Lisa Wilson je napisala takole zgodbo: “Modra učiteljica je v šolo prinesla balone. Otrokom je naročila, da jih napihnejo in nanje napišejo svoja imena. Nato je balone pomešala in naročila otrokom, naj najdejo balon s svojim imenom. Precej časa so iskali, a jih niso našli. Potem je naročila, naj vzamejo prvi balon in poiščejo otroka, katerega ime je na balonu. V dveh minutah so vsi otroci dobili svoj balon. Učiteljica jim je razložila: baloni so kot sreča. Če jo iščemo samo zase, je ne bomo našli. Če pa nam je mar za druge, nam bo to pomagalo najti na koncu srečo tudi zase.”

Pred kratkim sem (spet) gledala film Plačaj naprej (Pay it forward), ki ga je 2000 režirala Mimi Leder, scenarij pa je prirejen po istoimenski knjigi Catherine Hyde Ryan, ki je izšla 1999. Učitelj na začetku leta otrokom da celoletno nalogo, projekt, naj razmislijo o ideji, ki bi lahko spremenila svet na bolje in naj potem idejo tudi uresničijo. Eden od enajstletnikov pride na idejo o plačevanju/ dajanju naprej: on bo pomagal trem ljudem; vsak od teh treh naj naprej pomaga še trem in tako naprej. Ne da pomagamo takrat, ko nas kdo prosi, ampak sami od sebe, naprej. Enajstletnik pravi: »Na ljudi moramo paziti, pozorni moramo biti. Veliko ljudi ne ve, kaj je dobro zanje. Poišči priložnost, da pomagaš. Eni so navajeni, da je tako kot je, čeprav je slabo. Težko se spremenijo. Bojijo se. Nič ne naredijo. Če odnehajo, vsi nekaj izgubimo.«

Seveda znamo!

Obstaja veliko knjig, res veliko, ki nam pripovedujejo, kako postati boljši: oseba, ki gradi boljše odnose z domačimi, s prijatelji in s sodelavci; oseba, ki vsak dan naredi 10 000 korakov, je zdravo hrano, dovolj spi; oseba, ki navdušeno opravlja svoj poklic in se v njem neprestano izboljšuje. Berem te knjige, eno za drugo, vse so mi zelo všeč, vse kar piše, je nedvomno logično. Zakaj se me torej tako malo prime? V prejšnjih zapisih na tej spletni strani sem že napisala, da mora biti vedenje, ki ga želimo osvojiti, najlažje. Napisala sem tudi, da najmanj energije porabimo, če izkoristimo naravne danosti, ki jih imamo. Napisala sem tudi, da se vse začne z majhnimi koraki.
Zdaj mi je pa v knjigi Atomske navade James Clear razložil štiri zakonitosti pridobivanja dobrih in opuščanja slabih navad: navada naj bo opazna, naj bo privlačna, naj bo lahka, naj me zadovolji. James Clear takole razloži, kaj je atomska navada: je izredno majhna, sprosti pa veliko energije.
James Clear je v drugem letniku srednje šole doživel hudo poškodbo, ko ga je bejzbolski kij z vso močjo zadel v sredino obraza. Šest let zatem je bil izbran za najboljšega športnika svoje univerze in enega izmed 33 najboljših iz celotne države (ZDA). V teh vmesnih letih je – z majhnimi, na videz nepomembnimi drobnimi navadami – uresničil svoj potencial. V knjigi so zgodbe uspeha ob uporabi atomskih navad od britanske kolesarske ekipe do vzgoje šahovskih velemojstric. Opisani so z majhnimi navadami uresničili svoj potencial.

Trening se nikoli ne neha

Kot veliko drugih avtorjev, pa nam tudi James Clear večkrat pove, da se trening – oziroma uporaba atomskih navad – nikoli ne neha. Sicer bi tisti, ki so postali svetovni prvaki, nehali trenirati. Vrhunski pianisti ne bi več vadili. Enako velja za orodja razmišljanja: ko smo utrujeni, kar malo pozabimo, da obstajajo orodja za boljše razmišljanje. Strah povzroči, da smo manj inteligentni. Zmanjša se kreativnost, zmanjša se možnost učenja. Kadar nas obidejo neprijetne ali celo črne misli, je dobro poznati kakšno izmed vaj »Body2Brain«, ki jih priporoča zdravnica, specialistka nevrologije Claudia Croos-Mueller v svojih knjižicah. Ena ima naslov Glavo gor! s podnaslovom Mali učbenik preživetja – takojšnja pomoč ob stresu, slabi volji in drugih stiskah. Avtorica nas spomni, kako se nam razpoloženje pozna v telesni drži – kar pa je neverjetno uporabno, je to, da telesna drža tudi vpliva na razpoloženje! V vsaki knjižici je 12 vaj, zelo kratkih, enostavnih, ki jih lahko delamo kjerkoli. Avtorica, ki je nevrologinja, za vsako vajo razloži na poljuden način, zakaj nam vaja izboljša razpoloženje. Na delavnicah, kjer udeležence učimo preprečevati izgorelost, pokažemo tudi te vaje.

Majhna dejanja prijaznosti

V tej situaciji nikomur ni lahko. Če se zapletemo v spiralo strahu, nam je še težje. Mogoče pa lahko komu polepšamo dan tako, da ga pokličemo in poslušamo. Ali da pomislimo, s kakšno atomsko navado bi lahko malo izboljšali svoje počutje in počutje drugih. Ali pa s svojo težavo gremo na srečanje FIC, kot sem šla sama. Znašla sem se v slepi ulici, nisem znala naprej – pa čeprav sem o stvari vedela več kot vse druge FICke skupaj. Vendar, FICke so imele tako neverjetne (enostavne!!!) ideje, na katere sama zaskrbljena sploh nisem pomislila, da sem potem, ko je bila na radiu ravno Poišči dobro v vsakomer (Look For the Good in Everyone) kar poplesavala zraven.

Včasih se nam zdi, da se nič, kar počnemo, ne vidi, ne čuti, kakor da počnemo zaman. Tudi enajstletnik iz filma Plačaj naprej je tako mislil; a njegova ideja se je širila in pomagala veliko ljudem. Kot pravi grški basnopisec Ezop (620 do 564 leta pred našim štetjem): »Nobeno dejanje prijaznosti, naj si bo še tako majhno, ne gre v izgubo.«