Avtorica: Živa Novak Antolič

Kaj imata skupnega Semmelweis in Kongres coachev in mentorjev?

Dr. Ignaz Semmelweis (1818-1865) je bil madžarski zdravnik, porodničar, rešitelj porodnic, genialec. Umrl je zasmehovan in strt, ker se je takratna uradna medicinska znanost norčevala iz njegovih dognanj. Umrl je 14 dni po prisilnem sprejemu v bolnišnico za duševno bolne na Dunaju. Sprejemu se je upiral, stražarji so ga pretepli in najbrž povzročili rano na roki, kjer je prišlo do gangrene, sepse in smrti. Pa vendar je bil eden najbolj genialnih umov v porodništvu, kjer danes z velikim spoštovanjem izgovarjamo njegovo ime. Znal je opazovati, razmišljati, preskušati, delovati. Ciklus PDSA ali PDCA: plan, do, study (check), act imenujejo po Demingu, on sam pa je menil, da ima zasluge Walter Andrew Stewhart.

Zakaj na Prvi dunajski kliniki porodnice umirajo pogosteje od tistih na Drugi?

Torej, dr. Semmelweis je opazoval, kako na Prvi dunajski kliniki porodnice veliko pogosteje (aprila 1847 v 18 %) umirajo zaradi obporodne okužbe kot na Drugi. Razmišljal je in se spraševal: kaj so razlike med Prvo in Drugo kliniko? Ugotovil je, da so na Prvi kliniki študentje medicine prihajali k porodnicam iz secirnice, kjer so obducirali trupla umrlih, in si niso umivali rok. Na Drugi kliniki študentke babištva niso bile pri obdukcijah. Znal je preskušati in delovati: uvedel je umivanje rok v klorovi raztopini. Junija 1847 je smrtnost porodnic zaradi obporodne okužbe padla na 2 %. Zaradi veliko različnih okoliščin pa je bil namesto priznanj deležen zasmehovanja in bil odpuščen s klinike na Dunaju. V manjši porodnišnici v Budimpešti, ki jo je potem vodil, je prav tako skoraj izkoreninil smrti zaradi obporodne okužbe. Na vso moč se je trudil prepričati domače in tuje porodničarje, kako lahko zmanjšajo smrti porodnic zaradi okužb; ker ga niso »slišali«, je postal žaljiv in zagrenjen. Ko je umrl, so ga na zadnjo pot pospremili le redki. Šele dolgo po smrti je bil rehabilitiran. Sedaj so po njem poimenovane univerze, ulice, ustanove, najbrž tudi kakšna priznanja, častni znaki in menda tudi manjši planet. Njegov kip je celo v Teheranu, po njem so poimenovali refleks. Semmelweisov refleks je metafora za človeško vedènje, kjer refleksno zavrnemo novo znanje, ker nasprotuje ustaljenim normam, stališčem ali vzorcem.

In kaj ima skupnega z mednarodnim Kongresom coachev in mentorjev, ki je bil 11. in 12. junija 2020?

Ne morem napisati, da je bil kongres v Ljubljani, ker je bil na spletu. Organiziralo ga je Slovensko coaching združenje ob strokovni podpori Evropske zveze za coaching in mentorstvo (EMCC). V uvodu so o kongresu organizatorji napisali: Kdaj, če ne sedaj … družba bolj potrebuje coaching in mentorstvo?

Sodelovala sem na okrogli mizi skupaj z zelo zanimivimi ljudmi, ki že leta/ desetletja delajo kot mentorji in/ali coachi. Okroglo mizo je z izjemnim žarom vodila dr. Sabina Đuvelek, ki je pred kratkim doktorirala z delom Povezanost čustvene inteligentnosti, na cilje usmerjenih kompetenc in delovne zavzetosti z učinkovitostjo notranjega usmerjevalca. Takoj na začetku je rekla:

“Znanje je nekaj, kar lahko dajemo in dajemo in ga zato nimamo nikoli manj.”

Čeprav sem bila vsaj za generacijo starejša od najstarejšega udeleženca, sem se veliko naučila in dobila nove ideje. Upam, da so tudi oni morda od mene dobili kakšno misel/ idejo.

Ocenjevanje ali presoja?

Pred leti smo začeli s 360-stopinjskim ocenjevanjem, ponavljam, ocenjevanjem. Šele ko smo temu pridružili presojo, je postopek dobil poln smisel. Zakaj pripovedovati specializantu vse, česar morda ne dela najbolje, če potem skupaj z mentorjem ne ugotovita, kako lahko to izboljša.

Zakaj ima vsak vrhunski športnik trenerja?

Nikakor nisem poznavalka dr. Ignaza Semmelweisa, njegovega osebnega življenja, njegovih avtobiografov in biografij. Ne vem, kaj so resnična dejstva. Zdi se mi, da je precej agresivno zagovarjal svoje ugotovitve in želel, da mu vsi sledijo. Tu ga razumem, saj je vsak dan doživljal smrti porodnic, ki bi jih lahko preprečili. Lahko bi rekla, da bi mu pri načinu širjenja in uporabe njegovih dognanj pomagalo ali poznavanje SDI (Strength Deployment Inventory) ali mentor/coach.

SDI nas uči, da če nam ne uspe z uporabo nekaterih vrlin, uporabimo raje druge kot da uporabimo pretirane vrline. Vsak dan se lahko pojavlja na svetu veliko novih znanj, ki jih refleksno teptamo – namesto da bi se poslužili pravih orodij in mentorjev/coachev. Ti vedo, kaj je dobro spremeniti in kako se to da spremeniti. Trenerji športnikov vedo, ali je potrebno več ali manj napadalnosti, strategije, psihične priprave, treninga moči, počitka, prehrane ali česa drugega.

Lao Tzu (tudi Laozi ali Lao-Tze) je v šestem ali četrtem stoletju pred našim štetjem napisal:

»Kdor preveč brani svoja stališča, najde malo ljudi, da se strinjajo z njim.«