Avtorica: Živa Novak Antolič

Kje je modrost, ki smo jo izgubili v znanju? Kje je znanje, ki smo ga izgubili v informacijah?

To se je spraševal pesnik Thomas Stearns Elliot (1888 – 1965) že pred izumom interneta.

Informacije
Ko sem sredi poletja okrog 11, ure dopoldne zapuščala plažo, zaščitena pred soncem kot »veleva« stroka, nisem mogla verjeti: dojenček, brez kape, je sedel ob mami na vročem soncu in se igral s pametnim telefonom. Zraven je sedela (morda) babica in kadila. Kako da informacija, da je sonce lahko tudi škodljivo, posebej za dojenčke, ni prišla do te mame? Saj ko odprem katerikoli napravo ali časopis, poleti skoči vame podatek, kako – predvsem otroke – varovati pred škodljivostmi vročine in sonca. Kako da do nje ni prišla informacija, da odvisnost od vsebin, ki jih ponujajo pametni telefoni, med otroci skokovito narašča, nekateri preživijo po 14 ur dnevno na pametnem telefonu. Če ga otroku vzamejo, ima odtegnitvene znake – kot drugi odvisniki. Potem sem se spomnila na pravila FIC in SDI in si rekla: ne sodi. Bodi radovedna. Me je pa sram povedati: nisem vprašala. Sama sebi sem se izgovarjala: bila sem predaleč, ne vem kako bi ta mama reagirala, razjezila bi se, ne bi mi verjela, ne bi mi zaupala.

Katerim informacijam verjamemo?
Tistim, s katerimi smo bombardirani kar naprej kamorkoli se obrnemo, karkoli gledamo ali poslušamo. Tistim, ki potrjujejo to, kar radi delamo. Tistim, ki so v skladu z našimi prepričanji. Utrujeni in prezaposleni hitro nasedemo, verjamemo. Seveda podležem reklamam tudi jaz. Pred leti sem zagledala oglas za vložke za čevlje, ki je obljubljal, da ob uporabi teh vložkov v čevljih zanesljivo shujšaš. Seveda so bili kar dragi. Ko sem doma prebrala navodila v drobnem tisku, je lepo pisalo: s temi vložki morate hoditi vsaj dve uri na dan. Prav mi je! Ker se je skladalo z mojo instant željo, sem informaciji/reklami verjela. Hotela sem instant rešitev. Proizvajalec pa je z mojo instant željo zaslužil.

Znanje
Iz zgodbe o dojenčku brez zaščite na opoldanskem soncu in s pametnim telefonom v rokah sem po premisleku zaključila, da sem tudi jaz odgovorna, da do ljudi pride znanje. Vesti se moram tako, kot takrat, ko sem se učila poštevanke: ponavljati, ponavljati, ponavljati dejstva, za katera je dokazano, da lahko izboljšajo zdravje in preprečijo bolezni. Večina se strinja, da je preprečevati bolje kot zdraviti – ne strinjajo se seveda tisti, ki z boleznimi ali pa instant željami služijo. Menda je izračunano, da vsak 1 evro, vložen v preprečevanje, prihrani 50 evrov zdravljenja. Nemogoče pa je dati ceno slabi kakovosti življenja, bolečinam, trpljenju in prezgodnji smrti zaradi kroničnih nenalezljivih bolezni (debelost, visok pritisk, srčnožilne bolezni, rak, demenca in druge), ki bi se jih dalo preprečiti. Če k temu prištejemo še pomanjkanje zdravstvenih delavcev, pomanjkanje sredstev za zdravstvo, pomanjkanje prostora v domovih za starejše odrasle (na prostor jih v Sloveniji čaka več kot 20.000, odhajajo na Hrvaško, kjer je tudi ceneje), je res bolj modro preprečevati. Škodljivost kajenja je dokazana z dejstvi in široko znana. Včasih ni bilo tako – spomnite se samo starih filmov, v katerih vsi kadijo. Je škodljivost sladkih pijač dovolj znana? Zakaj zasedajo metre polic v trgovinah in to v višini otroških oči? Izračunali so, da je pričakovana življenjska doba otrok, ki se sedaj rojevajo, lahko že krajša kot življenjska doba starejših generacij.

Spreminjanje vedenj in stališč
Kdor resnično želi dobro drugim – kar je po mnenju mnogih smisel življenja – po svojih močeh skrbi za socialni marketing: za spreminjanje vedènj in spreminjanje stališč. Informiranost ni dovolj. Vedènje, ki ga želimo doseči, naj postane tudi najlažje. Torej, če želimo, da otroci ne pijejo sladkih pijač, jim jih ne ponudimo – ne doma, ne v trgovinah. Da se ne da? Spomnite se Pozitivne revolucije Edwarda de Bona, katere simbol je roka in mezinec pomeni prispevek. Vsak naredi samo malo v pravo smer, a vsota je ogromna!

Enako velja za vso hrustljavo, krhko, slastno predelano hrano, ki je dokazano škodljiva. Ne gre za moč volje, tudi jaz se ji ne morem upreti. Gre enostavno za to, da so »naši geni prilagojeni svetu, ki ga več ni«, kot pravi Robb Wolf v knjigi Navezani na hrano.

P. P. Gjorjajev pravi, da čez sto let ne bomo več potrebovali medicine. Njegove razlage o lingvistično valovni genetiki se zdijo nedojemljive: najbrž nedojemljive kot takrat, ko so začeli govoriti, da je Zemlja okrogla in ne ploščata, in da se Zemlja vrti okrog Sonca in ne obratno. Do takrat, ko medicine ne bomo več potrebovali, pa sami poskrbimo za svoje zdravje v največji možni meri: spimo osem ur, veliko se gibajmo, jejmo hrano za zdravje in imejmo dobre socialne stike za zmanjševanje stresa.

Modrost
Za trenutek prenehajte brati in pomislite na osebo iz vašega življenja, za katero menite, da je modra. Kako bi definirali modrost? Kdo je poklican, da ocenjuje modrost? Kakšni so kriteriji, da za neko osebo rečemo, da je modra? Ne, jaz ne poznam uradne definicije. Zame je modra tista oseba, ki mirno razmisli ob upoštevanju vseh dejstev in potem pove, kaj misli. Ne pričakuje, da bodo sprejeli njeno mnenje in zavrnitve ne jemlje osebno. Modri so lahko zelo mladi ljudje; nikakor pa ni vsak, ki je star, avtomatično moder. Prav tako izobrazba ne igra vloge. Zame je moder tisti, ki ni samo teoretik, temveč ima tudi nekaj izkušenj. (Poudarjam samo in nekaj, saj poznam večno razpravo v porodništvu, ali so lahko moški, ki ne rojevajo, boljši porodničarji od žensk.)

V FIC-u smo osebe z veliko izkušnjami: z izkušnjami dela za druge v službah in izkušnjami samostojnega podjetništva, z izkušnjami izgorelosti in resnih bolezni, s hudimi osebnimi preizkušnjami, a predvsem osebe z izkušnjami veliko lepih trenutkov iz življenja in tudi iz našega dela v FIC klubu, kjer z uporabo tehnik ustvarjalnega razmišljanja ponudimo strankam včasih M, včasih MO… včasih pa skoraj celo MODROST.