Avtorica: Brigita Tomas

Rodimo se z neomejeno domišljijo, neomejeno možnostjo ne videti in ne vedeti česa se ne da. Ker je enostavno vse možno. Ta domišljija in ustvarjalnost se z vstopom v socialno okolje še okrepi, saj ko otroci staknejo glave skupaj, nastanejo čudeži, ki se jim odrasli lahko le čudimo in se sprašujemo ‘Le kako jim je to padlo na pamet?’

 

Vsak izziv je igra in vsaka igra predstavlja neskončno možnosti za ustvarjalnost.

 

Potem pa se nekje na poti do odraslosti zalomi … Domišljija pojenja, naše možnosti iskanja kreativnih rešitev usihajo. V družbi je že dolgo prisotno mnenje, da je šolski sistem, kakršnega imamo, ključni krivec, saj ljudi ne razvija v razmišljujoče osebe, ampak ravno obratno: zavira kreativnost, uokvirja in omejuje razmišljanje.

 

Kako smo prišli do takšnega stanja? Zadeva je večplastna, a če močno poenostavimo, lahko rečemo, da se je svet v zadnjih 150 letih zelo spremenil, šolski sistem pa spremembam ni ustrezno sledil. Pred 150 leti je šolski sistem ljudi pripravljal na delo v industriji, kjer je vladala hierarhija, natančno določeni procesi dela, strahospoštovanje in disciplina.

 

Ironija je, da smo za industrijsko revolucijo potrebovali ljudi, ki delajo robotsko, torej ‘ljudi-robote’. Nato smo ustvarili resnične robote, ki so prevzeli večino dela, ki so ga opravljali ‘ljudje-roboti’. Zdaj torej ne potrebujemo več ‘ljudi-robotov’, le še ‘ljudi’. Ljudi, ki imajo razvito kompetenco razmišljanja, kreativnega reševanja izzivov, odgovornosti, sodelovanja, sposobnost razumeti sebe in druge, ki jih ni strah lastnih napak, ampak so se pripravljeni učiti. Šolski sistem, kakršnega imamo sedaj, ne podpira razvoja teh veščin.

 

Svet se spreminja vedno hitreje in otrok, ki gre naslednje leto v šolo, bo vstopil na trg dela okoli leta 2034, upokojil pa se bo nekje okoli leta 2097. Kot pravi sir Ken Robinson v svojem znanem TED govoru, nimamo pojma, kaj bo takrat. Kako torej lahko pripravimo otroke na prihodnost, če uporabljamo sistem iz preteklosti?

 

Za začetek lahko znotraj sistema, kakršen je, naredimo, kar lahko. Mnogi svetli žarki dobrih praks že pronicajo skozi šolski sistem in nakazujejo spremembe v pravo smer. V mnogih slovenskih šolah potekajo dobre prakse, ki vračajo učencem domišljijo, krepijo razmišljanje in sodelovanje, četudi to ni vključeno v predpisan učni načrt. Ena takšnih šol je tudi Osnovna šola Valentina Vodnika Ljubljana, ki je svoje delo predstavila na 1. Konferenci o kreativnosti. Kaj počnejo? Imajo krožek za razmišljanje, kjer z uporabo tehnik kreativnega razmišljanja in zaznavanja učenci in učitelji rešujejo raznovrstne izzive.

 

Uporaba tehnik kreativnega razmišljanja poglobi doživljanje in globino zaznavanja – nekaj, kar z uporabo tehnologije postaja vedno bolj plitko in megleno. A kreativno razmišljanje je le vrh ledene gore. Dejansko gre za interakcijo med ljudmi, za grajenje empatije, sodelovanja, usklajevanja in spoštovanja. Pri krožkih za razmišljanje so temeljni cilji, da:

  • učenci izražajo svoje zamisli brez strahu, da bodo rekli kaj narobe,
  • krepijo samozavest,
  • sprejemajo mnenja drugih,
  • ne ocenjujejo in ne kategorizirajo,
  • širijo obzorja,
  • enakovredno sodelujejo,
  • se ob delu zabavajo in so-ustvarjajo.

 

In rezultat? Nastanek mnogih projektov, kjer učenci aktivno sodelujejo in prek katerih se jim razvija občutek za okolico in sočloveka (npr. obisk brezdomcev), kjer lahko izražajo svojo individualnost, uporabljajo obe strani možganov, se učijo brez strahu izraziti, a hkrati spoštovati ideje in mnenja drugih. Lažje prenašajo kritiko ali zavrnitev. Rezultat je nastanek mnogih idej, bližnjic, receptov, stvari, ki tvorijo zadovoljstvo, ponos, veselje, srečo …

 

Razmišljanje je kot ples. Vsak ples ima svoje korake oziroma svoj vrstni red korakov. Enako velja za tehnike ustvarjalnega razmišljanja, ki so kot koraki pri plesu. Ko se naše možganske celice aktivirajo, zaplešejo ples in rezultat je čudovita koreografija, ki se manifestira v idejah in rešitvah, v drugačnih pogledih, v razmišljanju izven škatle.

 

Težko bi našli boljši primer za opis uporabe tehnik, kot je Možgančkov ples – pesnitev, ki so jo sestavili učenci 5. b Osnovne šole Valentina Vodnika Ljubljana in jo tu objavljamo z dovoljenjem šole in staršev.

 

MOŽGANČKOV PLES
Možgančki so se zbrali,
da bi pili in plesali.
Ko možgančki plešejo,
v hiši tla se tresejo.
Ko možgančki so se zbrali,
so nove možnosti iskali.
Možgančki so veliko znali,
NCD* so že poznali.
Radi pili so kompot,
ki bil je prav povsod.
Nato AMI so se igrali,
iz kompota slive izbrali.
Ko starejši so postali,
veliko plesov so poznali:
UVD in PNZ,
AMI, PiN in SDL.

Zoja Žibert, Sara Alujević, Manca Fortuna; 5. b OŠ Valentina Vodnika
Mentorica: Tatjana Furjan

 

Free Ideas Center pleše z možgani vsak petek, pa tudi po dogovoru. Ste za to, da zaplešemo skupaj in premaknemo okorne sisteme, stare načine razmišljanje, iščemo nove rešitve? Stopite v stik z nami!

* Gre za oznake tehnik ustvarjalnega razmišljanja.